MOJA STISKA

KAJ JE
STISKA?

STISKE IN
EPIDEMIJA COVID-19

KDAJ IN KAM
PO STROKOVNO POMOČ?

ZBIRKA STISK

Kaj je anksioznost/tesnoba?

Tesnobni smo, kadar čutimo neprijetno vznemirjenost zaradi občutka ogroženosti in strahu. Pri tem po navadi težje določimo vzrok takšnega počutja, zato nas obdaja splošnejši občutek napetosti in nelagodja. Tesnoba lahko spremeni naše vedenje (pojavi se na primer izogibanje, vzkipljivost), mišljenje (na primer težave s koncentracijo, pojav vztrajnih misli, kot so umrl bom, znorel bom, osramotil se bom) in telesno doživljanje (doživljamo lahko mravljinčenje, slabost, tresenje, vrtoglavico, pospešen utrip srca, pritisk v prsih, in podobno).

Kako si lahko pomagamo sami?

Pomembni sta skrb za splošno zdravje (ne pozabite dovolj spati, jesti in piti) in izvajanje aktivnosti, ki sproščajo (meditacija, nadzorovano dihanje, čuječnost, vizualizacija, postopno mišično sproščanje) in jih imamo radi (hobiji, športne aktivnosti), pri čemer ne smemo pozabiti na pomen gibanja v naravi. Prizadevati si moramo za prepoznavo situacije in vzrokov, ki nas obremenjujejo, in se jim ne izogibati, temveč se z njimi soočati na način, da negativne misli preizkušamo in jih spreminjamo v realnejše misli.

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je brezposelnost?

Ena izmed posledic epidemije COVID-19 je tudi občutenje velike negotovosti glede prihodnosti, ki se za mnoge ljudi izkaže v obliki izgube ali oteženega iskanja zaposlitve. Mnogim ljudem lahko (trenutno) stanje, v katerem so brez uradne zaposlitve, predstavlja težavo pri osmišljanju njihovega življenja in položaja v družbi. Dolgotrajna brezposelnost lahko poleg finančnih težav – in s tem povezanih skrbi glede vsakdanjega preživetja – prinese tudi vse večje nezaupanje v lastne sposobnosti. Lahko se pričnemo nižje vrednotiti, pojavijo se intenzivna občutja jeze, brezupa ali apatije, zniža se splošno zadovoljstvo z našim življenjem.

Kako si lahko pomagamo sami?

Čeprav smo v procesu iskanja zaposlitve, si poskušajmo dan doma vseeno strukturirati tako, da vzpostavimo dnevno rutino, s čimer bomo ohranjali lastno organiziranost in konsistentnost. Še naprej ohranjajmo socialne stike, poskusimo pa vzpostavljati tudi nove stike z ljudmi iz želenega poslovnega kroga. Omislimo si nov hobi (ali obudimo starega), ki nam zapolni nekaj časa in v nas vzbuja ugodna občutja ter pomirja naše skrbi glede prihodnosti. Razvijajmo svoje veščine na področjih, pomembnih za naš karierni razvoj in pridobitev dela. Novo znanje lahko pridobivamo v knjigah ali na številnih (spletnih) izobraževanjih, tečajih in spletnih straneh.

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj sta delo in šolanje od doma?

Delo oziroma šolanje od doma sta ena najbolj razširjenih značilnosti nove normalnosti, ki jo je prinesla epidemija. Ker delamo in/ali se šolamo od doma, svoje obveznosti opravljamo na daljavo, od doma, s sošolci in/ali sodelavci pa komuniciramo preko spleta. Za mnoge ljudi tak način dela prinaša dodatna bremena, saj težje razlikujemo med časom, ki je namenjen šoli ali službi, ter prostim časom. Pogrešamo lahko osebne stike, imamo težave zaradi neustreznega okolja, v katerem doma delamo/se šolamo, ali pa smo, ob še povečani količini gospodinjskega dela, preobremenjeni.

Kako si lahko pomagamo sami?

Če je mogoče, pri komunikaciji preko spleta uporabljajmo video ali vsaj avdio klice. S sošolci ali sodelavci se udeležujmo tudi neuradnih, sproščenih video/avdio srečanj. Ohranimo svojo običajno delovno rutino – zbujajmo se ob običajni uri, delajmo zavzeto ter osredotočeno, ne pozabimo na odmore in z delom zaključimo ob običajni uri. Napravimo dnevni urnik dela in se ga držimo, dela ne prelagajmo na jutri. Če potrebujemo jasnejšo mejo in imamo to možnost, se odmaknimo v ločen prostor in domače prosimo, da nas med delovnimi urami ne motijo. Vzemimo si pravico, da smo v določenem obdobju dneva od obveznosti odklopljeni – naj nas možnost konstantnega priklopa ne zavede v misel, da moramo biti vedno na voljo. Vzdržujmo red delovne površine in prostora, ob tem pa poskrbimo tudi za svojo osebno urejenost, ki bo izboljšala naše počutje.

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je depresija?

Depresivni smo, kadar doživljamo motnje razpoloženja, v sklopu katerih se pojavljajo intenzivni in dolgotrajni simptomi na področju čustvovanja (na primer izguba upanja, volje in veselja, globoka potrtost, občutki ničvrednosti ter nemoči), mišljenja (na primer otežena koncentracija in pomnjenje, morebitne samomorilne misli), vedenja (na primer umik iz socialnih interakcij, ovirano izvajanje vsakdanjih aktivnosti) in telesnega delovanja (na primer utrujenost, motnje spanja ter apetita, telesne bolečine). Depresija velja za eno najbolj razširjenih motenj, kar 17 % celotne populacije se v toku svojega življenja z njo sreča vsaj enkrat. Ponovitve depresije so običajne in se dogajajo tudi ob izpostavljenosti stresnim situacijam, kakršna je nedvomno epidemija COVID-19.

Kako si lahko pomagamo sami?

Kadar zbolimo za depresijo, se nam v možganih poruši ravnovesje kemičnih prenašalcev, zato je priporočljivo, da obiščemo zdravnika, ki nam predpiše psihološko svetovanje, psihoterapijo in/ali ustrezna zdravila. Zelo pomembno pa je tudi, da vztrajno izvajamo prijetne ter spodbudne aktivnosti, vendar si pri tem nikar ne zastavljamo previsokih ciljev. Poskušajmo biti v družbi, čeprav se nam morda samota zdi privlačnejša. Zaupajmo se drugim, ki nam bodo v oporo. Ne premlevajmo negativnih misli (kot so “nikoli ne bo bolje” ali “sam sem si kriv”) in se opomnimo, da naše misli niso dejstva. Poskrbimo, da uživamo zdravo hrano in dovolj tekočine ter da smo telesno aktivni. Zavedajmo se, da bo bolje, vendar je zato potrebnih več majhnih in počasnih korakov.

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je digitalni stres?

Novonastale razmere zaradi COVID-19 so od nas nemudoma terjale številne prilagoditve, med katerimi je bila še posebej prisotna potreba po prilagoditvi na opravljanje dela ali šole s pomočjo informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT). Takšna sprememba je lahko povezana s precejšnjo količino zaznanega stresa. Pri digitalnem stresu ali tehnostresu ne gre za to, da bi nas bilo strah uporabljati tehnologijo ali da bi imeli težave s prekomerno uporabo tehnologije, ki lahko vodi v zasvojenost, temveč za stres, ki ga povzroča uporaba IKT. Med povzročitelje tehnostresa štejemo tehno-preobremenjenost (uporaba IKT omogoča hitrejše delo, zato je dela več, kot bi bilo zdravo), tehno-vdor (uporaba IKT kot vdor v naše zasebno življenje), tehno-kompleksnost (zapletenost uporabe IKT lahko v nas vzbuja občutek nesposobnosti), tehno-negotovost (stalne spremembe, nadgradnje in posodabljanje programske opreme lahko v nas vzbujajo občutke negotovosti) in tehno-ogroženost (spremlja nas lahko občutek, da je zaradi pogostih sprememb IKT ogrožena naša zaposlitev).

Ker v času epidemije COVID-19 veliko zaposlenih oseb in šoloobveznih otrok in mladostnikov delo in šolanje opravlja od doma, kjer pa delovni prostor ni nujno ustrezen, lahko to privede do različnih fizičnih posledic; na primer suhe in razdražene oči, glavobol, bolečine v hrbtu, vratu in ramenih, suha usta in grlo, izčrpanost. Visoka raven tehnostresa se lahko odraža tudi v razdražljivosti, strahu, paranoji, razočaranosti, ravnodušnosti, jezi, potrtosti, nezadovoljstvu z delovnim mestom ter občutjih anksioznosti in depresivnosti. Na kognitivni ravni pa lahko tehnostres zaznavamo kot preobremenjenost z informacijami, upad koncentracije, manjšo pripadnost delovni organizaciji in manjšo delovna učinkovitost.

Kako si lahko pomagamo sami?

Pomembno je, da doma poskrbimo za ustrezno delovno okolje in delovni urnik, ki ločuje med delom oziroma šolanjem in družinskimi obveznostmi oziroma prostim časom. Če je možno, se s sodelavci dogovorimo o času dosegljivosti za službene klice, po tem pa telefon izklopimo. Skušajmo se redno rekreirati in preživljati prosti čas v naravi. Za sproščanje se lahko poslužimo tudi tehnik sproščanja. Pomembno je, da vzdržujemo svojo higieno spanja.

Kaj je diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti, izraza in identitete?

Diskriminacija pomeni vsako neupravičeno dejansko ali pravno neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje, omejevanje ali opustitev ravnanja zaradi osebnih okoliščin, ki ima za cilj ali posledico oviranje, zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugih pravic, pravnih interesov in ugodnosti. Varstvo pred diskriminacijo je v Sloveniji z zakonom zagotovljeno vsem posameznikom_cam.

Pripadniki_ce LGBTQIA+ populacije se še vedno soočajo z izolacijo, življenjem v strahu, in diskriminacijo ter so zaradi svoje spolne usmerjenosti, spolnega izraza in spolne identitete velikokrat tudi izpostavljeni_e nasilju. V času epidemije COVID-19 so možnosti za diskriminacijo slednjih že sicer izpostavljenih skupin veliko večje. Ker je nesprejemanje LGBTQIA+ oseb še zmeraj prisotno tudi znotraj domov njihovih primarnih družin, so ukrepi za zamejitev širjenja epidemije COVID-19 v nevarnost postavili tudi mlade LGBTQIA+ osebe, ki se v takšnem primeru nimajo možnosti umakniti iz sicer nevarnega okolja.

Kam po pomoč?

  • Zagovornik načela enakosti: zagovornik.si ali prijava na gp@zagovornik-rs.si ali klic vsak delovnik med 10:00 ter 12:00 in ob sredah tudi med 15:00 in 18:00 na 080 81 80
  • Pristojna inšpekcija (odvisno od področja, na katerem je prišlo do diskriminacije)
  • Varuh človekovih pravic: https://www.varuh-rs.si/
  • V primeru fizičnega nasilja prijava na policijo (113) ali na lokalni center za socialno delo
  • Legebitra – možnost klica na 030 361 281 vsak delavnik med 9. in 17. uro ali pošiljanje elektronskega sporočila na svetovalnica@legebitra.si

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je dolgčas?

Kadar dolgčas občutimo kot stisko, lahko čutimo neugodje in nezadovoljstvo zaradi pomanjkanja aktivnosti, obveznosti ali (običajne) zaposlenosti. Zdolgočasenost se kaže v visokem nivoju vzburjenosti, ki je ne moremo nikamor uspešno preusmeriti, saj čutimo močno pomanjkanje zanimivega dogajanja v naši okolici. Tak tip dolgočasja je izredno pogost v vseh situacijah, na katere nimamo vpliva, torej je še posebno izrazit tudi v času epidemije. Ker lahko dolgčas povzroča tudi občutke napetosti, jeze in frustracije, je dobro poznati načine spoprijemanja z njim.

Kako si lahko pomagamo sami?

Dolgčas poskusimo pregnati s sproščanjem, da znižamo nivo vzburjenosti. Ne pozabimo na povezovanje z bližnjimi in prijatelji, podajmo se v nove projekte in izzive – lotimo se nove knjige, kuhanja (novih) jedi, preureditve prostora, izobraževalnega tečaja, hobija, ali pa opravil, s katerimi navadno odlašamo in nikoli ne pridejo na vrsto. Bodimo telesno aktivni, organizirajmo svoj vsakdanjik s pomočjo rutine, ki nas bo navdala z občutkom smisla in nadzora nad situacijo.

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je jeza?

Jeza je osnovno, vendar močno čustvo, ki ga doživljamo kot reakcijo na frustracijo (neprijetnost, oviro, grožnjo, provokacijo, oškodovanost) v neki situaciji. Vsakdanje jo pogosto razumemo kot negativno, vendar je povsem normalna, včasih celo koristna emocija, s katero lahko bolj motivirano dosegamo svoje cilje. Jeza lahko v nas sproži telesne spremembe, kot so hiter srčni utrip, povišan krvni tlak in visoke vrednosti adrenalina, zato lahko hitro zamegli našo presojo. Naučiti se moramo torej, da jezo nadzorujemo; pazimo, da ni preveč intenzivna in skrbimo, da se ne pretvori v agresivnost, saj s tem običajno škodujemo sebi in drugim.

Kako si lahko pomagamo sami?

Opazujmo se in poskušajmo prepoznati znanilce jeze, s katerimi nam telo sporoča, da smo se ujezili (povišan pritisk v glavi, glavobol, tresenje, rdečica), nato pa zavestno preusmerimo pozornost stran od svoje jeze. Prekinimo vrtinec neugodnih misli. Osredotočimo se na počasno in globoko dihanje. Poskušajmo resnično razumeti namero in perspektivo drugega. Pred reagiranjem se umirimo, lahko se tudi začasno umaknemo drugam. Neprijetnih občutij nikar ne potlačujmo, ampak jih sprotno, nadzorovano, premišljeno in spoštljivo izražajmo. Za splošno zmanjševanje napetosti lahko poskrbimo z zdravo prehrano in telesno aktivnostjo.

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj so konflikti v medosebnih odnosih?

Medosebni konflikti so različni nesporazumi med dvema ali več osebami. Izraženi so lahko verbalno ali neverbalno. Pogosto težavo glede nekega odnosa držimo le v sebi, a je z ničemer ne naslovimo. Največ stisk nam povzročajo težave, ki jih imamo v odnosu z najbližjimi (s starši, partnerjem, prijatelji) in s tistimi, s katerimi dnevno preživimo veliko količino časa (s sošolci, s sodelavci). Bolj kot nam je nek odnos pomemben, večjo stisko lahko občutimo, če se težave in konflikti dlje časa ne poležejo. V času epidemije in s tem tudi intenzivnejšega preživljanja časa z določenimi osebami ter porastom občutij, povezanih z negotovostjo, je pričakovano, da lahko prihaja do večjega števila konfliktov, ki jih moramo zato znati ustrezno reševati.

Kako si lahko pomagamo sami?

Pomembno je, da poskušamo težavo z odprto komunikacijo nasloviti skupaj z drugo osebo. Poskušajmo komunicirati asertivno in s tem odkrito, vendar spoštljivo spregovoriti o svojem mnenju glede problema. Pozorno poslušajmo, kaj nam druga oseba sporoča in poskušajmo resnično razumeti perspektivo drugega. Če je verbalna komunikacija otežena, lahko za začetek napišemo tudi pismo. V primeru večjih nestrinjanj se je koristno skupaj z drugo osebo udeležiti svetovanja, kjer skupaj s strokovno podkovano osebo raziskujemo težavo in odnos.

Pozor: KONFLIKTA NE SMEMO ZAMENJEVATI Z NASILJEM!

Za vzdrževanje odnosov, v katerih se vsi počutimo varno in smo enakovredno obravnavani, je ključno poznavanje razlike med konfliktom in nasiljem. Medtem ko je konflikt običajen del vsakega odnosa (nemogoče je, da bi o vsaki stvari nemudoma dosegli soglasje), ki se rešuje z enakopravno obravnavo vseh udeleženih strani in je končan na podlagi kompromisa oziroma doseženega soglasja, je pri nasilju ravno obratno. Nasilje ni ustrezno sredstvo za reševanje konfliktov, saj predpostavlja nadvlado in zlorabo moči enega posameznika nad drugim.

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj so motnje hranjenja?

Motnje hranjena so duševne motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do lastnega telesa in hrane. Pri motnjah hranjenja nam hrana predstavlja le sredstvo za lajšanje duševnih stisk in možnosti ohranjanja občutka nadzora. Motnje hranjenja so pogosto povezane s čustvenimi stiskami (npr. hudi občutki krivde), nizkim samovrednotenjem in znižano samopodobo.

Poznamo več motenj hranjenja: kompulzivno prenajedanje, anoreksijo nervozo in bulimijo nervozo. Med nove oblike motenj hranjenja pa uvrščamo ortoreksijo nervozo (obsesivno zdravi način prehranjevanja) in bigoreksijo nervozo (obsesivno potrebo po mišičastemu telesu). Dolgoročne posledice se ne kažejo le na telesnem, temveč tudi na emocionalnem (motnje razpoloženja) in vedenjskem področju (na primer izguba socialnih stikov).

Kako si lahko pomagamo sami?

Pomembno je, da si svoje težave priznamo. Potrebno je zbrati pogum in o njih spregovoriti z osebo ali osebami, ki jim zaupamo (starši, prijatelji, šolska svetovalna služba, učitelji, zdravnik). Če nas na težave opozarjajo bližnji, mi pa jih odklanjamo, jim poskušajmo prisluhniti. Predvsem je pomembno, da sprejmemo podporo in poiščemo tudi strokovno psihiatrično in/ali psihološko pomoč, lahko tudi podporne skupine, saj se bomo tako lažje spoprijeli s svojo stisko.

Kam po pomoč?

  • Naša svetovalnica Na varnem si
  • Obiščite osebnega zdravnika.
  • Svetovalni svet (termin po dogovoru): 068 648 695
  • Društvo MUZA: muza@gmail.com

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj so napetosti doma?

V času epidemije COVID-19 smo primorani večino časa preživeti doma, v omejenem krogu ljudi. Poleg tega je epidemija med mnogimi posamezniki in družinami povzročila porast različnih stisk, kar nedvomno vpliva na porast napetosti znotraj naših domov. V mnogih okoljih, kjer so se s težavami srečevali že pred epidemijo, je danes situacija še slabša. Napetosti lahko na primer občutimo kot ujetost, utesnjenost, naveličanost, izoliranost in strah. Pojavi se lahko tako imenovan “cabin fever”, ki se pogosto kaže kot občutek nemira, nepotrpežljivosti, razdražljivosti, jeze, agresivnosti, nelagodja ter čustvene otopelosti. Domače okolje tako doživljamo kot stresno, konfliktno okolje, v katerem se bližnjim ne moremo zaupati.

Kako si lahko pomagamo sami?

Vzdržujmo svoj običajen ritem dela in spanja, skrbimo za svojo urejenost. Ohranjajmo stike z drugimi ljudmi preko videoklica. Če je možno, občasno zamenjajmo prostor ali ga preuredimo. Pogovarjajmo se o situaciji, ki nas teži in ne predvidevajmo, kako se počutijo drugi – raje jih vprašajmo. Z domačimi si privoščimo skupne družabne aktivnosti. Če nas v stiku z drugimi popolnoma prevzamejo neugodna čustva, globoko vdihnimo in štejmo do 10 še preden reagiramo. Ob konfliktih bodimo spoštljivi do drugih in skušajmo razumeti njihovo perspektivo. Pomembne družinske odločitve poskušajmo za nekaj časa prestaviti. Skrbimo za telesno aktivnost in sproščanje. Razmislimo, za kaj smo lahko kljub situaciji hvaležni.

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je ekonomsko nasilje?

Ena izmed vrst nasilja, ki žrtev postavlja v ekonomsko odvisnost od povzročitelja_ice nasilja, je ekonomsko nasilje. Gre za omejevanje lastnih dohodkov, prepoved zaposlitve, omejevanje osnovnih življenjskih potrebščin (hrana, higienski pripomočki, oblačila), jemanje dohodkov, zaseganje bančnih kartic, ne prispevanje v skupno družinsko blagajno, neplačevanje preživnine otrok in podobno. Posledice ekonomskega nasilja se lahko kažejo v oteženem oziroma onemogočenem odhodu iz nasilnega odnosa, v revščini, dolgovih. V obdobju družbeno-ekonomskih kriz, kakršno prinaša tudi epidemija COVID-19, so stiske, povezane z ekonomskim nasiljem, še posebno izrazite, žrtve nasilja pa pogosto ravno zaradi v tem času povečane ali na novo vzpostavljene ekonomske odvisnosti ne zmorejo načrtovati odhoda iz nasilnih odnosov.

Kaj lahko naredim, če sem žrtev ekonomskega nasilja?

– Zavedajmo se, da nismo sami krivi, da smo žrtev ekonomskega nasilja, ampak da je krivda izključno na povzročitelju_ici nasilja.

– Če imamo možnost, se čim prej umaknimo iz nasilnega okolja.

– O izvajanju ekonomskega nasilja nad nami spregovorimo z nekom, ki mu zaupamo (starši, prijatelji_ce, učitelji_ce in podobno).

– Če o tem ne želimo spregovoriti z nikomer, ki ga poznamo, se lahko obrnemo na svetovalnico Na varnem si, kjer nas bodo svetovalke poslušale in nam poskušale pomagati.

– Prijavimo izvajanje ekonomskega nasilja na policijo (113) ali lokalni center za socialno delo.

Kaj lahko naredim, če opazim, da se nad nekom izvaja ekonomsko nasilje?

– Izjemno pomembna je čustvena in moralna podpora posamezniku_ici, ki doživlja nasilje. Z žrtvijo nasilja se poskusimo o tem čim več pogovarjati. Ne pozabimo, da smo opazovalci_ke nasilja lahko najpogosteje tisti_e, ki lahko žrtev nasilja pravočasno rešimo pred še hujšimi posledicami.

– Če sumimo, da se nad nekom izvaja ekonomsko nasilje ali pa imamo o tem konkretne informacije, je pomembno, da tovrstna ravnanja prijavimo na policijo (113) ali na policijski anonimni telefon (080 12 00). Na naši spletni strani lahko najdemo tudi anonimni e-obrazec za prijavo na policijo. Poleg tega lahko kontaktiramo tudi lokalni center za socialno delo.

– V primeru želje po svetovalnem pogovoru se lahko obrnemo na svetovalnico Na varnem si ali na ostale nevladne organizacije:

  • Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja (24h/dan): 080 11 55
  • Društvo za nenasilno komunikacijo (pon-pet: 8.00-16.00): 01 4344 822 ali 031 770 120

Kaj je fizično nasilje?

Fizično nasilje je (naj)pogosteje najbolj vidna oblika nasilja. Gre za zlorabo fizične sile ali grožnjo z uporabo fizične sile. Med nekatera ravnanja fizičnega nasilja uvrščamo porivanje, pretepanje, klofutanje, lasanje, dušenje, poškodovanje s hladnim in/ali strelnim orožjem, butanje z glavo ob zid, pretepanje s pasom in podobno. Fizično nasilje pogosto preraste iz psihičnega nasilja. Velika možnost je, da bo takšno nasilje vedno pogostejše in intenzivnejše. Posledice se lahko kažejo v lažjih ali težjih telesnih poškodbah, depresiji, napadih panike, občutku nemoči in manjšanju samozavesti. Epidemija COVID-19 je zaradi zapovedanih ukrepov preprečevanja širjenja virusa, kakršna sta bila stroga fizična in socialna izolacija, za mnoge žrtve nasilja pomenila 24-urno zaprtost z nasilnežem. Poleg povečane izpostavljenosti nasilju je epidemija z ukrepi mnogim žrtvam preprečila dostop ne le do običajnih socialnih mrež podpore, temveč tudi do organizirane, institucionalne pomoči za žrtve nasilja (oteženo opravljanje klicev v stiski, redko in omejeno zapuščanje nevarnega okolja doma). 

Kaj lahko naredim, če sem žrtev fizičnega nasilja?

– Zavedajmo se, da nismo sami krivi, da smo žrtev fizičnega nasilja, ampak da je krivda izključno na povzročitelju_ici nasilja.Če imamo možnost, se čimprej umaknimo iz nasilnega okolja. 
O izvajanju fizičnega nasilja nad nami spregovorimo z nekom, ki mu zaupamo (starši, prijatelji_ce, učitelji_ice, šolska svetovalna služba v vrtcu ali šoli ipd.).
– Če o nasilju ne želimo spregovoriti z nikomer, ki ga poznamo, se lahko obrnemo na svetovalnico Na varnem si, kjer nas bodo svetovalke poslušale in nam poskušale pomagati.
– Če prihajamo iz Podravja, se lahko na varno zatečemo v eno izmed varnih točk, ki so vzpostavljene na lokacijah nujnih dejavnosti, ki obratujejo ne glede na epidemiološke ukrepe in omejitve.
– Prijavimo izvajanje fizičnega nasilja na policijo (113) ali na lokalni center za socialno delo.  

Kaj lahko naredim, če opazim, da se nad nekom izvaja fizično nasilje?

-Izjemno pomembna je čustvena in moralna podpora posamezniku_ici, ki doživlja nasilje. Z žrtvijo nasilja se poskusimo o tem čim več pogovarjati. Ne pozabimo, da smo opazovalci_ke nasilja lahko najpogosteje tisti_e, ki lahko žrtev nasilja pravočasno rešimo pred še hujšimi posledicami.
Če sumimo, da se nad nekom izvaja fizično nasilje ali pa imamo o tem konkretne informacije, je pomembno, da tovrstna ravnanja prijavimo policiji (113) ali na policijski anonimni telefon (080 12 00).
– Na spletni strani Na varnem si lahko najdemo tudi anonimni e-obrazec za prijavo na policijo. Poleg tega lahko kontaktiramo tudi lokalni center za socialno delo.
– V primeru želje po svetovalnem pogovoru se lahko obrnemo na svetovalnico Na varnem si ali na ostale nevladne organizacije:  

  • Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja (24h/dan): 080 11 55 
  • Društvo za nenasilno komunikacijo (pon-pet: 8.00-16.00): 01 4344 822 ali 031 770 120  

Kaj je psihično nasilje?

Psihično nasilje je oblika nasilja, ki najpogosteje poteka na verbalni (besedni, ustni) ravni. Gre za zlorabo moči ene ali več oseb nad drugo osebo, pri čemer je namen žrtvi groziti, jo ponižati, ali kakorkoli razvrednotiti. Pod ostale vrste psihičnega nasilja spadajo še kričanje, zasmehovanje, diskriminiranje, sovražni govor, jezni izbruhi, širjenje negativnih govoric o osebi in podobno. Četudi sta na primer nadzor nad osebo (nadzorovanje telefonskih pogovorov, sporočil, elektronske pošte) in zavestno ignoriranje sočloveka neverbalni dejanji, ju prav tako uvrščamo pod psihično nasilje. Psihično nasilje hitreje spregledamo ravno zato, ker je pogosto nevidno, zaradi tega pa njegove posledice pogosto povsem neupravičeno minimiziramo ali celo opravičujemo

Kaj lahko naredim, če sem žrtev psihičnega nasilja?

– Zavedajmo se, da nismo sami krivi, da smo žrtev psihičnega nasilja, ampak da je krivda izključno na povzročitelju_ici nasilja.

– Če imamo možnost, se čimprej umaknimo iz nasilnega okolja.

– O izvajanju psihičnega nasilja nad nami spregovorimo z osebo, ki ji zaupamo (starši, prijatelji_ce, učitelji_ce in podobno).

– Če o nasilju ne želimo spregovoriti z nikomer, ki ga poznamo, se lahko obrnemo na svetovalnico Na varnem si, kjer nas bodo svetovalke poslušale in nam poskušale pomagati.

– Prijavimo izvajanje psihičnega nasilja na policijo (113) ali na lokalni center za socialno delo.

Kaj lahko naredim, če opazim, da se nad nekom izvaja psihično nasilje?

– Izjemno pomembna je čustvena in moralna podpora posamezniku_ici, ki doživlja nasilje. Z žrtvijo nasilja se poskusimo o tem čim več pogovarjati. Ne pozabimo, da smo opazovalci_ke nasilja lahko najpogosteje tisti_e, ki lahko žrtev nasilja pravočasno rešimo pred še hujšimi posledicami.

– Če sumimo, da se nad nekom izvaja psihično nasilje ali pa imamo o tem konkretne informacije, je pomembno, da tovrstna ravnanja prijavimo policiji (113) ali na policijski anonimni telefon (080 12 00). Na spletni strani lahko najdemo tudi anonimni e-obrazec za prijavo na policijo. Poleg tega lahko kontaktiramo tudi lokalni center za socialno delo.

– V primeru želje po svetovalnem pogovoru se lahko obrnemo na svetovalnico Na varnem si ali na ostale nevladne organizacije:

  • Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan): 116 123 ali http://www.telefon-samarijan.si/
  • Društvo za nenasilno komunikacijo (pon-pet: 8.00-16.00): 01 4344 822 ali 031 770 120
  • Telefon za psihološko podporo ob epidemije COVID-19 (24h/dan): 080 51 00

Kaj je spletno nasilje?

Spletno nasilje je nasilje ene ali več oseb nad drugo osebo ali skupino posameznikov s pomočjo informacijsko-komunikacijske tehnologije. Spletno nasilje se izvaja preko spleta, elektronske pošte, družabnih in socialnih omrežij, ipd. . Kaže se kot trpinčenje, ustrahovanje in nadlegovanje. Pri spletnem nasilju govorimo o pošiljanju, objavljanju in deljenju negativnih, diskriminatornih in škodljivih vsebin o drugemu, s čimer ga ali jo spravimo v zadrego in/ali ponižamo. Pod nekatere ostale oblike spletnega nasilja uvrščamo še fotografiranje, snemanje in objavljanje posnetkov brez dovoljenja, deljenje intimnih posnetkov ali fotografij ter izsiljevanje z njimi, uporabljanje lažnega profila, ustvarjanje sovražnih skupin, krajo gesel in grožnje. Epidemija je zaradi selitve velikega dela našega komuniciranja in druženja na splet prinesla tudi velik porast spletnega nasilja. O spletnem nasilju v javnosti govorimo redkeje, a to ne zmanjša hudih posledic teh ravnanj, ki pogosto rezultirajo v osramočenosti in s tem nadaljnji (samo)cenzuri žrtev. Kljub temu, da se zloraba dogaja v virtualnem svetu, to ne zmanjšuje trpljenja žrtev, zato bo primerni obravnavi spletnega nasilja morala slediti tudi kazenska zakonodaja.

Kaj lahko naredim, če sem žrtev spletnega nasilja?

– Prekinimo komunikacijo s povzročiteljem_ico nasilja (ne pogovarjajmo in ne odzivajmo se na izsiljevanje ter grožnje).

– Preverimo, ali lahko na spletni strani/družabnem omrežju (ali kjerkoli se nad nami izvaja spletno nasilje) povzročitelja_ico nasilja blokiramo ali prijavimo.

– O izvajanju spletnega nasilja nad nami spregovorimo z nekom, ki mu zaupamo (starši, prijatelji_ce, učitelji_ce in podobno).

– Če o nasilju ne želimo govoriti z nikomer, ki ga poznamo, se lahko obrnemo na svetovalnico Na varnem si, kjer nas bodo svetovalke poslušale in nam poskušale pomagati.

– Prijavimo izvajanje spletnega nasilja na policijo (113).

Kaj lahko naredim, če opazim, da se nad nekom izvaja spletno nasilje?

– Izjemno pomembna je čustvena in moralna podpora posamezniku_ici, ki doživlja nasilje. Z žrtvijo nasilja se poskusimo o tem čim več pogovarjati. Ne pozabimo, da smo opazovalci_ke nasilja lahko najpogosteje tisti_e, ki lahko žrtev nasilja pravočasno rešimo pred še hujšimi posledicami.

– Če sumimo, da se nad nekom izvaja spletno nasilje ali pa imamo o tem konkretne informacije, je pomembno, da tovrstna ravnanja prijavimo policiji (113) ali na policijski anonimni telefon (080 12 00). Na spletni strani lahko najdemo tudi anonimni e-obrazec za prijavo na policijo. Poleg tega lahko kontaktiramo tudi lokalni center za socialno delo.

– V primeru želje po svetovalnem pogovoru se lahko obrnemo na svetovalnico Na varnem si ali na ostale nevladne organizacije:

  • Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja (24h/dan): 080 11 55
  • Društvo za nenasilno komunikacijo (pon-pet: 8.00-16.00): 01 4344 822 ali 031 770 120
  • TOM telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12.00 in 20.00): 116 111

Kaj je spolno nasilje?

Spolno nasilje vključuje vsa dejanja, povezana s spolnostjo, ki jih oseba čuti kot prisilo. Gre za vsak nezaželen poseg v posameznikovo_čino spolno integriteto. Pod nekatera ravnanja spolnega nasilja uvrščamo neželeno otipavanje, siljenje k spolnim odnosom, posilstvo, masturbacijo v prisotnosti žrtve brez njenega pristanka ter siljenje v masturbacijo pred storilcem, spolno suženjstvo, vsiljivo besedno napeljevanje k spolnosti, spolno nadlegovanje, in podobno. Pri izvajanju spolnega nasilja gre najpogosteje za dokaz premoči in popolnega poniževanja ter nadzora. Posledice spolnega nasilja se pri žrtvah kažejo v občutkih krivde, umazanosti, ponižanja, nezaupanja sebi ter drugim in v obliki drugih neugodnih posledic.

Kaj lahko naredim, če sem žrtev spolnega nasilja?

– Zavedajmo se, da nismo sami krivi, da smo žrtev spolnega nasilja, ampak da je krivda izključno na povzročitelju_ici nasilja.

– Zavedajmo se, da je naše telo samo naše in se nas nima nihče pravice dotikati ali kakorkoli posegati v naše telo brez našega dovoljenja.

– Če imamo možnost, se čimprej umaknimo iz nasilnega okolja.

– O izvajanju spolnega nasilja nad nami spregovorimo z nekom, ki mu zaupamo (starši, prijatelji_ce, učitelji_ce, šolska svetovalna služba v vrtcu ali šoli in podobno).

– Če o nasilju ne želimo pogovoriti z nikomer, ki ga poznamo, se lahko obrnemo na svetovalnico Na varnem si, kjer nas bodo svetovalke poslušale in nam poskušale pomagati.

– Če se počutimo pripravljeni, prijavimo izvajanje spolnega nasilja na policijo (113) ali lokalni center za socialno delo.

– V primeru posilstva pokličimo zdravnika_co ali v urgentno ambulanto in se čim prej, v roku 24h od posilstva, dogovorimo za ginekološki pregled. Če je možno, se pred pregledom ne umivajmo.

Kaj lahko naredim, če opazim, da se nad nekom izvaja spolno nasilje?

– Izjemno pomembna je čustvena in moralna podpora posamezniku_ici, ki doživlja nasilje. Poskusimo se z žrtvijo nasilja o tem čim več pogovarjati. Ne pozabimo, da smo opazovalci_ke nasilja lahko najpogosteje tisti_e, ki lahko žrtev nasilja pravočasno rešimo pred še hujšimi posledicami.

– Če sumimo, da se nad nekom izvaja spolno nasilje ali pa imamo o tem konkretne informacije, je pomembno, da tovrstna ravnanja prijavimo policiji (113) ali na policijski anonimni telefon (080 12 00). Na spletni strani najdemo tudi anonimni e-obrazec za prijavo na policijo. Poleg tega lahko kontaktiramo tudi lokalni center za socialno delo.

– V primeru želje po svetovalnem pogovoru se lahko obrnemo na svetovalnico Na varnem si ali na ostale nevladne organizacije:

  • Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja (24h/dan): 080 11 55
  • Društvo za nenasilno komunikacijo (pon-pet: 8.00-16.00): 01 4344 822 ali 031 770 120
  • Združenje za moč (24h/dan): 041 204 949

MODEL “ SAMO JA POMENI JA”

V našem prostoru je v javni debati trenutno aktualna razprava o potrebni redefiniciji zastarele in škodljive zakonodaje na področju posilstva, ki slednjega dojema kot kaznivo dejanje le, če so pri tem uporabljeni nasilje, grožnje in prisila. Ta t. i. model prisile je potrebno odpraviti in nadomestiti z modelom soglasja, ki pomembno preusmerja tudi breme dokazovanja – če model prisile temelji na dokazovanju branjenja žrtve, bi se sodišča po modelu soglasja ukvarjala s storilčevim dokazovanjem soglasja. Model Samo JA pomeni JA namreč predvideva, da se vsaka oseba sama odloči, ali je pripravljena na spolni odnos in si ga želi. Če oseba v spolni odnos ne privoli svobodno in aktivno (z besedami in dejanji), je posiljena. S tem je podano tudi pomembno simbolno sporočilo ženskam in njihovim telesom, ki več ne smejo biti dojeta kot hodeče vabe za vse, ki bi si spolnosti z njimi morebiti zaželeli.

Kaj je medvrstniško nasilje?

Medvrstniško nasilje označuje različne oblike agresije, ki jih vrstnik ali skupina vrstnikov izvaja nad otrokom oziroma mladostnikom. Istočasno lahko vključuje različne vrste nasilja: fizično, psihično (zmerjanje, zafrkavanje, izključitev iz družbe in razreda, obrekovanje), spolno, spletno in ekonomsko (izsiljevanje, kraja). Takšno nasilje se pogosto tudi stopnjuje; postaja vse hujše. Gre za vrsto nasilja, ki pogosto temelji tudi na ustrahovanju, zato ga morajo odrasli znati prepoznavati in primerno ukrepati. Žrtev ima namreč velik strah pred nasilnežem in tudi pred prijavo, saj se boji nadaljnje ali povečane stigmatizacije ter zasmehovanja.

Kaj lahko naredim, če sem žrtev medvrstniškega nasilja?

– Nasilneža poskušajmo ignorirati in se odmakniti stran od njega.

– Zavedajmo se, da za nasilje nismo krivi sami in da si tega ne zaslužimo.

– Ne vztrajajmo in ne čakajmo, da bodo nasilneži prenehali sami od sebe, ker po vsej verjetnosti ne bodo. Zato o tem, kar se nam dogaja, čimprej spregovorimo in se zaupajmo na primer staršem, učiteljem_icam, prijateljem_icam ali policiji. Zavedajmo se, da tisti, ki o nasilju glasno spregovorimo, nismo strahopetni, ampak pogumni.

– Po pomoč in nasvet se lahko obrnemo na:

  • Svetovalnico Na varnem si
  • Portal To sem jaz: https://www.tosemjaz.net/
  • Unicefovo Varno točko: http://www.varnetocke.si/
  • TOM telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12.00 in 20.00): 116 111
  • Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja (24h/dan): 080 11 55
  • Policijo: 113 ali policijsko anonimno telefonsko linijo: 080 12 00
  • Na naši spletni strani najdete tudi anonimni obrazec za e-prijavo nasilja

Kaj lahko naredim, če opazim, da se nad nekom izvaja medvrstniško nasilje?

– Najpomembnejši prvi odziv je, da z ničemer ne spodbujamo nadaljevanja takšne situacije; da se ne smejimo ali kako drugače kažemo odobravanje nasilja.

– Žrtvi tovrstnega nasilja poskušamo vedno pomagati in jo pomiriti.

– Pomembno je, da nasilneže opozorimo, naj prenehajo s svojim nasilnim vedenjem.

– Če opazimo, da se nasilje izvaja nad našim sošolcem_ko, se z njim/njo pogovorimo in poudarimo, da je nasilje nedopustno, da je o tem potrebno govoriti tudi z učitelji_cami, šolsko svetovalno službo in starši ter da si nasilja ne zasluži nihče.

– Na pomoč in po nasvet se lahko obrnemo na:

  • Svetovalnico Na varnem si
  • TOM telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12.00 in 20.00): 116 111
  • Policijo: 113
  • Na naši spletni strani najdete tudi anonimni obrazec za e-prijavo nasilja

Kaj je nasilje nad moškimi?

V 95 % primerov nasilja, ki se dogodi v družinah, so storilci moški, žrtve pa ženske. Kljub temu moški na nasilje niso imuni. Najpogosteje so žrtve nasilja v svojem otroštvu (medvrstniško nasilje), kasneje v življenju pa žrtve nasilja na podlagi homoseksualne spolne usmeritve. V obeh primerih nasilje nad njimi večinoma izvajajo drugi moški. V zgolj nekaj odstotkih so moški žrtve nasilja, ki ga nad njimi izvajajo ženske, pri čemer moramo poznati bistvene značilnosti nasilja žensk nad moškimi (ki so obenem tudi razlike v primerjavi z nasiljem moških nad ženskami). Večinoma so moški s strani žensk žrtve psihičnega nasilja, ki v njih ne vzbuja takšne stopnje ogroženosti kot pri ženskah. Poleg tega je nasilje nad moškimi (s strani žensk) v družbi (zaradi neenakega položaja spolov) popolnoma nenormalizirano in netolerirano , kar pomeni, da se tako nasilje odvija v okolju, ki takšnega nasilja ne opravičuje niti ne spregleda, kar bistveno vpliva na razširjenost nasilja. Nenazadnje pa se, glede na neenak položaj, s katerim se ženske v družbi še vedno soočajo na vseh ravneh svojih življenj, kaže, da ženske nasilja ne izvajajo na podlagi družbeno konstruirane ideje, da bi bil njihov spol močnejši in pomembnejši.

Kaj lahko naredim, če sem žrtev nasilja nad moškimi?

– Zavedajmo se, da si zaslužimo živeti v miru in z občutkom varnosti.
– Zavedajmo se, da za nasilje, ki se odvija nad nami, nismo krivi in odgovorni sami.
– Poiščimo pomoč:

  • V sklopu naše svetovalnice Na varnem si se lahko s svetovalkami dogovorimo za oblike pomoči, ki bodo nam in naši situaciji najbolj ustrezale.
  • Na spletni strani Na varnem si najdemo možnost anonimne e-prijave nasilja ali pa nasilje prijavimo neposredno s klicem na policijo (113). Prijavo nasilja lahko podamo tudi po dogodku, dobro pa je, da to storimo čim prej.
  • Za daljše obdobje se lahko umaknemo tudi v varno hišo za moške, ki je na tajni lokaciji (Varna hiša za moške, 24urni SOS telefon 051 622 193).

Kaj lahko naredim, če opazim nasilje nad moškimi?

– Moškemu, ki doživlja nasilje in o tem z nami spregovori, moramo absolutno verjeti, ga poslušati in ga na noben način ne smemo obsojati. Ponuditi mu moramo oporo in pomoč, pri tej obljubi pa ga ne smemo pustiti na cedilu niti, če bomo primorani kot priča na sodišču pričati o nasilju nad njim.
– Nasilje, ki ga opazimo, lahko prijavimo preko obrazca za anonimno e-prijavo nasilja policiji na spletni strani Na varnem si.

Za nasvet glede nadaljnjega ukrepanja in pomoči žrtvi se lahko obrnemo na:

  • Našo svetovalnico Na varnem si
  • Policijo: 113 ali policijsko anonimno telefonsko linijo: 080 12 00
  • Lokalni center za socialno delo

Kaj je nasilje nad otroki?

Nasilje nad otroki je ena najhujših kršitev človekovih pravic na svetu, saj gre za nasilje nad skupino, ki smo jo kot družba dolžni varovati in ščititi. Zajema lahko zlorabljanje ter fizično, spolno, psihično in/ali ekonomsko nasilje nad otroki. Otroci so žrtve nasilja tudi, kadar so priča nasilju, ki se izvaja nad drugo osebo iz njihovega življenjskega okolja. Tolerirano nasilje nad otroki pripomore k številnim dolgoročnim posledicam v odraslem življenju in se lahko kaže v težavah pri fizičnem, psihičnem in socialnem razvoju posameznika.

Kaj lahko naredim, če sem žrtev nasilja nad otroki?

– Če se ne počutiš varno, če te je strah in če se želiš zaščititi, če te kdo pretepa, žali, ali se te neprimerno dotika, se o tem pogovori z odraslo osebo (na primer starši, učiteljem_ico, šolsko svetovalno službo), ki ji zaupaš in ti bo pomagala.

– Poskušaj se umakniti na varno, pomiriti in poklicati pomoč.

– Vedi, da je vse, kar se ti dogaja, nedopustno in ni tvoja krivda!

– Prav tako lahko tudi sam_a pokličeš:

  • Našo svetovalnico Na varnem si, kjer ti bodo svetovalke pomagale in te usmerile k iskanju drugih virov pomoči.
  • Policijo na številko: 113 oziroma na policijski anonimni telefon: 080 12 00
  • TOM telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12.00 in 20.00): 116 111

Kaj lahko naredim, če opazim nasilje nad otroki?

– Zavedajmo se, da smo otrokom dolžni zagotoviti srečno in varno življenje.

– Z otrokom, ki je žrtev nasilja, komunicirajmo umirjeno, vzbudimo v njem občutek varnosti in mu razložimo, da za nasilje, ki se nad njim izvaja, ni sam odgovoren.

– Če opazimo (ali sumimo), da se dogaja nasilje nad otroki, moramo ukrepati tako, da z informacijami, ki jih imamo, seznanimo policijo, center za socialno delo ali tožilstvo, uporabimo lahko tudi možnost anonimne e-prijave nasilja, ki jo najdemo na spletni strani Na varnem si.

– Na pomoč se lahko obrnemo tudi na:

  • Našo Svetovalnico Na varnem si
  • Krizni center za otroke Palčica: 040 194 193
  • Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja (24h/dan): 080 11 55

Kaj je nasilje nad starejšimi?

Nasilje nad starejšimi je nasilje, ki se na podlagi zlorabe in izdaje zaupanja, ki ga žrtev nasilja čuti do storilca, dogaja starejšim od 65 let. To pomeni, da je storilec tovrstnega nasilja običajno oseba, ki je žrtvi blizu, najsi bo to sorodnik, prijatelj, sosed ali pa zdravstveni delavec v bolnišnicah in domovih za starejše, ki bi moral za to osebo (po)skrbeti. Poznamo različne oblike nasilja nad starejšimi: telesno (fizično nasilje, dajanje napačnih zdravil), psihološko (kričanje, žaljenje, molk, ignoriranje), finančno (zloraba finančnih sredstev za nadzor nad osebo ali za lastno okoriščanje), spolno (siljenje v neželene spolne aktivnosti) nasilje ter zanemarjanje.

Kaj lahko naredim, če sem žrtev nasilja nad starejšimi?

– Zavedajmo se, da si zaslužimo živeti v miru ter varnosti in da za nasilje nismo odgovorni, niti ga nismo dolžni trpeti.

– Zaupajmo se osebi v naši bližini in jo prosimo za pomoč – obrnemo se lahko na kogarkoli, na primer na patronažno sestro, ki nas obiskuje, osebnega zdravnika, ki mu zaupamo, ali pa na osebo iz našega družinskega oziroma prijateljskega kroga.

– Obrnemo se lahko na policijo, center za socialno delo in zastopnika pacientovih pravic, vključimo se lahko tudi v program Starejši za starejše, ki poteka pod okriljem Zveze društev upokojencev Slovenije.

– Poleg tega se lahko po pomoč obrnemo na nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s preprečevanjem nasilja:

  • Naša Svetovalnica Na varnem si
  • Društvo SOS Telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja (24h/dan): 080 11 55
  • Društvo za nenasilno komunikacijo (pon-pet: 8.00-16.00): 01 4344 822 ali 031 770 120
  • Zavod EMMA (pon-pet: 8.00-15.00 in pon-ned: 18.00-21.00): 080 21 33

Kaj lahko naredim, če opazim nasilje nad starejšimi?

– Zavedajmo se svoje družbene odgovornosti; potrebno je prepoznati nasilje in ustrezno ukrepati, predvsem ker različne zdravstvene težave in s tem povezani strahovi ter skrbi starejšim osebam pogosto onemogočajo, da v teh primerih zaprosijo za pomoč.

– Raziščimo morebitno prisotnost nasilja, saj je ta oblika nasilja pogosto skrita pod zaigrano skrbjo za starostnika in jo je težje prepoznati.

– Če opazimo tovrstno nasilje, pokličimo in o tem obvestimo:

Kaj je nasilje nad ženskami?

Nasilje nad ženskami ostaja najbolj razširjena kršitev človekovih pravic na svetu. V Sloveniji je od dopolnjenega 15. leta starosti fizično in/ali spolno nasilje doživela vsaka druga ženska, psihično nasilje pa skoraj 50 % žensk. Je družbeni problem, ki vztraja in se napaja iz neenakih razmerij moči med spoloma ter ga nikakor ne smemo zamenjevati za zasebni konflikt med dvema osebama. Nasilje nad ženskami vedno vključuje zlorabo (nad)moči v obliki vpitja, žaljenja, groženj, klofutanja, pretepanja, spolnega nadlegovanja, posilstva in ekonomskega izkoriščanja. Takšno nasilje izhaja iz še vedno nerealnega prepričanja, da je ženske primerno in dovoljeno disciplinirati s silo ali se nad njimi izživljati. Najnevarnejši prostor za žrtve je dom. Četrtina žensk, ki so v Sloveniji žrtve nasilja, v nasilju živi in trpi več kot 20 let svojega življenja. Naša odgovornost je, da s svojimi dejanji ne prispevamo k normaliziranju ali relativiziranju nasilja, ampak gradimo družbo z ničelno toleranco do nasilja nad ženskami. Šele v takšni družbi bomo omogočili temeljne pogoje za doseganje enakosti spolov.

Kaj lahko naredim, če sem žrtev nasilja nad ženskami?

– Zavedajmo se, da si zaslužimo živeti v miru in z občutkom varnosti.

– Zavedajmo se, da za nasilje, ki se odvija nad nami, nismo krive in odgovorne same.

– Poiščimo pomoč:

  • V sklopu svetovalnice Na varnem si se lahko dogovorimo za oblike pomoči, ki bodo nam in naši situaciji najbolj ustrezale.
  • Na spletni strani Na varnem si najdemo možnost anonimne e-prijave nasilja ali pa nasilje prijavimo neposredno s klicem na policijo (113). Prijavo nasilja lahko podamo tudi po dogodku, dobro pa je, da to storimo čim prej.
  • Če smo ogrožene fizično, se lahko umaknemo v krizne centre, kakršen je na primer Krizni center Ženska svetovalnica, dostopen na številki: 031 233 211, ki deluje 24 ur na dan.
  • Za daljše obdobje (do enega leta) pa se lahko umaknemo tudi v varne hiše, ki so na tajnih lokacijah (Varna hiša v okvira Društva za nenasilno komunikacijo: 031 736 726, SOS Zatočišče v okviru programa SOS telefon deluje 24 ur na dan in je na voljo na številki: 080 11 55).

Kaj lahko naredim, če sem priča nasilju nad ženskami?

– Zaradi sramu, stigme, da je nasilje pokazatelj neuspeha lastnega partnerskega odnosa, in zaradi strahu za preživetje, strahu pred povzročiteljem ter sekundarno viktimizacijo, se mnoge žrtve ne odločijo za izhod iz nasilnega odnosa. Zato je pomembno, da se zavedamo naše odgovornosti, da z vsako svojo reakcijo zaščitimo žrtev, preganjamo storilca in vsakič znova oddamo jasno sporočilo, da je nasilje nad ženskami nesprejemljivo in nedopustno.
– Ženski, ki doživlja nasilje in o tem z nami spregovori, moramo absolutno verjeti, jo poslušati in je ne smemo na noben način obsojati. Ponuditi ji moramo oporo in pomoč, pri tej obljubi pa je ne smemo pustiti na cedilu niti, če bomo primorani kot priča na sodišču pričati o nasilju nad žrtvijo.
– Opozarjati moramo na neprimernost izjav in vedenj tistih, ki menijo, da je kakršnakoli oblika nasilja nad ženskami lahko upravičena.
– Od nasilja nad ženskami ne smemo obračati pogleda stran in si zatiskati ušes. Ukrepati moramo takoj, saj le na ta način ustvarjamo družbo z ničelno toleranco do nasilja nad ženskami.
– Nasilje, ki ga opazimo, lahko prijavimo preko obrazca za anonimno e-prijavo nasilja policiji na naši spletni strani.
– Za nasvet glede nadaljnjega ukrepanja in pomoči žrtvi se lahko obrnemo na:

  • Našo svetovalnico Na varnem si
  • policijo: 113 ali policijsko anonimno telefonsko linijo: 080 12 00
  • Lokalni center za socialno delo

Kaj je negativna samopodoba?

Negativna samopodoba pomeni kritično, negativno vrednotenje sebe, svojih sposobnosti in svojega položaja v svetu, pri čemer lahko razvijamo močna občutja manjvrednosti, kar nas lahko ovira pri delovanju in obenem spodbuja različna nekonstruktivna vedenja. Ker negativno vrednotenje sebe ne vpliva zgolj na naše mišljenje, ampak tudi na vedenje, je dobro, da stisko, povezano z nizko samopodobo, primerno naslovimo ter se potrudimo svojo samopodobo izboljšati. Sicer ločimo različne poddimenzije samopodobe: telesno, učno, socialno, družinsko, emocionalno samopodobo. Možno je, da se na eni od njih čutimo (ocenjujemo) višje kot na drugi: lahko denimo visoko vrednotimo lastno vlogo v družbi (visoka socialna samopodoba), obenem pa lastno čustveno stanje in svojo odzivnost na določene situacije vrednotimo nizko (nizka emocionalna samopodoba).

Kako si lahko pomagamo sami?

S posledicami nizke samopodobe se lahko spopademo tako, da izvajamo sprostitvene tehnike, s katerimi se lažje pomirimo ob intenzivnih neugodnih čustvih in mislih. Priporočljivo je, da se družimo z ljudmi, ki dvigajo naš nivo energije in da smo čim večkrat telesno aktivni na svežem zraku. Poskušajmo začeti s pisanjem dnevnika, kamor zapisujemo svoja razmišljanja in kjer lahko poiščemo še drugačne vidike situacije, ki nas vznemirja, pri tem pa preizkušajmo, ali naša negativna prepričanja res držijo. Zapišimo seznam, na katerega umestimo pet stvari, ki so nam na sebi všeč, in tri stvari, v katerih smo dobri. Prepričanja o sebi so pogosto  globoka in težje spremenljiva, zato je koristno, da pri spoprijemanju s težavami na področju samopodobe, poiščemo tudi pomoč strokovnjaka.

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je nemotiviranost?  

Epidemija COVID-19 nas vsak dan sooča s številnimi neznankami; ne vemo na primer, kdaj se bo končala, bolezni ne poznamo dobro, prav tako ne vemo, v kolikšni meri se bomo lahko vrnili v življenje, ki smo ga poznali prej. Vse to lahko na nas vpliva tudi tako, da občutimo nemotiviranost, ker nam manjka gonilne sile, ki je potrebna za doseganje ciljev. Situacija se vsak dan spreminja, zato se nam naš trud velikokrat lahko zdi zaman, kar se kaže tudi v obliki zamujanja in izogibanja obveznostim. Vse to pogosto rezultira v upadu naše uspešnosti, nižji samopodobi in povečani konfliktnosti z drugimi. Zaradi nizke motiviranosti lahko razvijemo tudi intenzivnejše občutke dolgčasa in stresa.

Kako si lahko pomagamo sami? 

Opomnimo se, da je pogosto najtežji ravno začetek, zato si lahko namesto le enega dolgoročnega postavimo več kratkoročnih, manjših, vmesnih ciljev. Neugodno aktivnost združimo s prijetnejšo aktivnostjo, vedno pa poiščimo smisel in širši namen v tem, kar počnemo, ter korist, ki jo bomo imeli od doseženega cilja. Če je mogoče, odstranimo motilce in se zavedajmo, da prej kot se osredotočeno lotimo naloge, prej bomo gotovi. Koristno je tudi, da si naredimo načrt doseganja cilja z urnikom, vmesnimi cilji in odmori ter se ga vztrajno držimo. Sami sebe nagrajujmo; na primer ko uspešno dosežemo (vmesni) cilj, si privoščimo nekaj, kar imamo radi. Spodbujajmo se in si ponavljamo motivacijske misli kot so: “Jaz to zmorem” ali “Vsak dan napredujem”.

Kam po pomoč?  

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je nespečnost?

Pri nespečnosti imamo težave s spanjem, pri čemer pogosto ne moremo zaspati, imamo zelo nekvaliteten oziroma nemiren spanec, se ponoči pogosto prebujamo ali pa se zbujamo prezgodaj. Vse to lahko vodi do občutka nemoči, utrujenosti, razdražljivosti, tesnobe ter strahu pred nočjo in spanjem. Zaradi težav s spanjem se lahko pojavijo motnje v spominu in koncentraciji, pestijo nas lahko glavoboli, oslabljen imunski sistem in druge neugodne posledice.

Kako si lahko pomagamo sami?

Nekaj časa pred spanjem namenimo umirjanju, lahko tudi s pomočjo sprostitvene tehnike (na primer tehnika progresivne mišične relaksacije ali meditacija z usmerjanjem na dihanje). Bodimo pozorni, da pred spanjem ne uživamo poživljajočih napitkov, nikotina, preobilnih obrokov in da se ne udeležujemo zelo intenzivnih ali vznemirljivih aktivnosti. Namesto tega raje popijmo pomirjajoč topel napitek. Čez dan ne dremajmo. Poskrbimo, da je naš spalni prostor miren, primerne temperature in dovolj temen. Imejmo reden ritem/urnik spanja. Pred spanjem izvajajmo sprostitvene tehnike, tik pred spanjem in v postelji pa ne razmišljajmo o stresnih obveznostih, ampak imejmo v mislih kaj prijetnega in sproščujočega, ali pa se spominjajmo svojih najprijetnejših dni. Prav tako vsaj uro pred spanjem ne glejmo v ekrane, saj lahko njihova modra svetloba zmoti naš ritem budnosti in spanja.

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je osamljenost?

Osamljeni smo zaradi občutenj nesprejetosti, nepripadnosti in nepovezanosti z drugimi, oziroma zaradi občutka izolacije, ki ga doživljamo, kadar zaznavamo, da imamo manjšo količino socialnih stikov ali pa manj kvalitetnih oziroma globokih medosebnih odnosov, kot bi si želeli. Ob tem čutimo, da nam manjka nekaj pomembnega, hrepenimo po bližini drugih in intimnosti z njimi. Epidemija COVID-19 je z zapovedanimi ukrepi za preprečevanje širjenja virusa pretrgala mnogo običajnih oblik druženja in razrahljala veliko socialnih verig, ki so nam dajale občutek trdnosti, ter tako povečala občutenja osamljenosti med nami. Ker vemo, da se ob osamljenosti pojavijo tudi občutki praznine, tesnobe, obupa, krivde in žalosti, je ključno, da se stiski zaradi osamljenosti zoperstavimo.

Kako si lahko pomagamo sami?

Poiščimo si hobije, ki vključujejo sodelovanje z drugimi in s tem omogočajo več možnosti za spletanje odnosov. Bodimo telesno aktivni. Čas, ko smo sami, kvalitetno preživimo z aktivnostmi, ki jih imamo radi. Bodimo mi tisti, ki prvi pokličemo znanca. Klepetajmo s tujci na različnih internetnih klepetalnicah in forumih – morda se razvije novo (on-line) prijateljstvo. Ob vsem tem se zavedajmo, da se intimni odnosi razvijajo dalj časa in zato ne bodimo prestrogi do sebe. V času karantene osmislimo svojo izoliranost in se zavedajmo svojega doprinosa k zdravju družbe. Organizirajmo skupna druženja (igranje družabne igre, ogled filma), družimo se pa lahko tudi preko spleta.

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je komunikacija?

Komunikacija je proces vsakršnega pošiljanja, sprejemanja in interpretiranja sporočil. Pri tem sogovorniku sporočamo svoje misli, želje, čustva in prepričanja preko besed, govorice telesa (obrazni izrazi, drža telesa, kretnje, telesna bližina) in glasu (njegov ton in višina). Za pravilno in dobro razumevanje je pomembno upoštevati vse vidike komunikacije – tudi nebesedno. Ker komuniciranje v času epidemije COVID-19 v veliki meri poteka le preko pisne komunikacije ali telefona, ko sogovornika redko ali težje vidimo, je nebesedna komunikacija otežena, kar lahko vodi do porasta konfliktov in izražanja nejasnih, netočnih informacij ter namer.

Kako si lahko pomagamo sami?

Potrudimo se res slišati sporočilo in razumeti argumente ter perspektivo sogovornika. Preden spregovorimo, premislimo, kaj želimo povedati, ne dovolimo, da bi našo komunikacijo popolnoma prevzela čustva, raje se začasno umaknimo. Komunicirajmo asertivno – jasno in odkrito, brez ovinkarjenja, vendar vseeno prijazno in spoštljivo do sogovornika. Primer učinkovitega komuniciranje je lahko uporaba t. i. jaz sporočila, ki je sestavljeno iz opisa problema, posledic problema, našega čustvenega stanja ob posledicah, lahko tudi iz predlagane rešitve. Primer: »Kadar zamujaš, moram prekiniti svoje delo, zaradi česar postanem bolj zmeden_a in živčen_a. Lepo bi prosil_a, če lahko poskusiš prihajati točno ali pa poskusiš vstopiti čim tišje.«

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je panični napad?

Panični napad občutimo kot izjemno povišano tesnobo, ki se najpogosteje pojavi brez očitnega razloga in običajno traja nekaj minut do pol ure. Ob paničnem napadu se naše telo pripravi na beg ali boj, saj se v telesu sprošča velika količina adrenalina. Pojavijo se lahko velik strah (navadno, da bomo umrli, izgubili nadzor ali izgubili zdrav razum), močno nelagodje, razbijanje srca, znojenje, drhtenje ali tresenje, bolečine v prsih, pomanjkanje sape, hiperventiliranje, občutek slabosti, vrtoglavica, mravljinčenje, otrplost, ali občutek, da bomo izgubili zavest. Dobro je, da se razmišljanju o paničnem napadu, ki smo ga doživeli, ne izogibamo, temveč skušamo tematiko bolje spoznati.

Kako si lahko pomagamo sami?

V času paničnega napada nadzorujmo svoje dihanje in dihajmo globoko ter zelo počasi, pri čemer podaljšajmo izdih (na primer 7-sekundni vdih in 11-sekundni izdih, ob tem v mislih štejmo sekunde). Če ne uspemo ustaviti hiperventiliranja, dihajmo v papirnato vrečko. Višek adrenalina pokurimo s hitro hojo, nato se postopoma upočasnjujmo. Prekinimo negativne misli in se zamotimo, na primer odštevajmo število 7 od števila 1000 proti 0. Ne pozabimo, da je doživljanje paničnega napada neprijetno, vendar bo minilo in ni življenjsko ogrožajoče. Koristno je, da tudi sicer vzdržujemo aktiven življenjski slog in se zdravo prehranjujemo ter se izogibamo poživilom (nikotinu, alkoholu, kofeinu, sladkarijam).

Kam po pomoč?

  • Če so panični napadi pogosti skozi daljše obdobje, obiščite osebnega zdravnika.
  • Naša svetovalnica Na varnem si
  • Svetovalnica Kameleon: https://svetovalnicakameleon.si/
  • TOM telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12.00 in 20.00): 116 111
  • Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan): 116 123 ali http://www.telefon-samarijan.si/
  • Klic v duševni stiski (Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana, med 19.00 in 7.00): 01/250 99 00

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je preobremenjenost z obveznostmi?

Z obveznostmi smo preobremenjeni, kadar moramo v nekem določenem času opraviti večje število nalog, kot jih zmoremo. Takšna situacija na nas deluje neugodno, povzroča velik stres, dolgoročno pa nas visoka (pre)obremenjenost lahko vodi tudi do izgorelosti.
Ob visoki obremenjenosti lahko doživljamo tesnobo, nespečnost, trpi naše socialno življenje, upada nam motivacija, smo delovno manj učinkoviti, utrujeni in lahko trpimo za kroničnimi bolečinami. Preobremenjenost z obveznosti je lahko eden od simptomov dela od doma, ki je del nove normalnosti, ki jo je prinesla epidemija COVID-19, saj mnogi težje ločujejo čas obveznosti in počitka, po drugi strani pa se spopadamo še s povečanim obsegom gospodinjskega in skrbstvenega dela.

Kako si lahko pomagamo sami?

Delajmo čim bolj osredotočeno, da bomo v krajšem času naredili čim več. Razmislimo, kako si lahko naloge olajšamo, katere naloge lahko predamo drugim in katere morda sploh niso potrebne. Izmed preostalih nalog določimo najpomembnejše/najnujnejše in napravimo časovni plan njihovega reševanja. Obveznosti zapišimo na skupno mesto, da imamo pregleden seznam. Ne pozabimo na sproten in reden prosti čas ter sprostitev, pri tem pa resnično odmislimo druge obveznosti. Med samim delom ali študijem si jemljimo mentalne odmore, kjer se za nekaj minut sprehodimo, razgibamo in zazremo v daljavo. Za zdravje poskrbimo tudi z zdravo prehrano, gibanjem,  kvalitetnimi medosebnimi stiki in tehnikami za obvladovanje stresa.

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je samomorilna naravnanost?

Prepoznavanje samomorilnega vedenja je naša družbena odgovornost. Samomor je namreč družben problem, odgovornost vseh nas pa je ustvariti takšno družbo, v kateri bi lahko osebe v duševni stiski (ob spoprijemanju z globoko žalostjo, brezupom in depresijo) brez stigme in strahu poiskale ustrezno pomoč. Pomembno je, da bližnjega v stiski, ki jo opazimo tudi sami (ali pa se nam zaupa sam), iskreno povprašamo o njegovem počutju in razmišljanjih ter da mu pomagamo dostopati do ustrezne pomoči. Kadar opazimo samomorilno naravnanost ali prepoznamo določene verbalne in vedenjske znake, pristopimo k pogovoru z osebo v stiski tako, da njenih občutij ne sodimo in ne minimaliziramo.

Kako si lahko pomagamo sami?

Spomnimo se, da obstaja ogromno drugih rešitev problema, čeprav jih trenutno morda ne opazimo. Vsaka – še tako huda – težava je rešljiva tudi na drugačen način. Vredni smo, da živimo. Ne pozabimo, da nas svet potrebuje, drugi ljudje nas potrebujejo. Vztrajajmo in se v tem času vztrajanja čim prej ter nujno obrnimo na osebo, ki ji zaupamo, in jo prosimo za pomoč. Lahko se obrnemo tudi na svojega osebnega zdravnika ali na katero izmed točk pomoči (glejte spodaj: Kam po pomoč?). V trenutku akutne stiske lahko vedno pokličemo na telefon v stiski ali na nujno pomoč: 112.

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je samopoškodovanje?

Praskanje, ščipanje, puljenje las in rezanje po svojem telesu so najpogostejši načini samopoškodovanja, s katerimi želimo psihično napetost sprostiti s telesno bolečino, ki si jo prizadejamo sami. Ker je samopoškodovanje neučinkovit, predvsem pa zdravju nevaren način spoprijemanja s stiskami in duševno bolečino, je dobro, da se naučimo konstruktivnejšega načina spoprijemanja s stiskami.

Kako si lahko pomagamo sami?

Poskušajmo prepoznati, da je samopoškodovalno vedenje problem, ki ne bo rešil naše psihične stiske, kvečjemu jo bo na dolgi rok pomagal vzdrževati. Spomnimo se, da obstajajo tudi drugačni, boljši in učinkovitejši načini spoprijemanja s težavami in stiskami, pri čemer  lahko pričnemo z nadomestnimi vedenji, ki za nas niso nevarna – na primer večkrat lahko napnemo in spustimo elastiko, ki jo imamo okrog zapestja, vzamemo lahko nekaj ledenih kock, ki naj se topijo v dlani, ali pa občutke, ki sprožijo željo po samopoškodovanju sproščamo z udarjanjem v blazine in vzglavnike.  Izdelamo lahko  “varno škatlo”, v katero shranimo stvari, ki so nam blizu (fotografije, slike, predmeti s čustveno vrednostjo), ki jo odpremo vedno, kadar nam je težko. Obdajmo se z ljudmi, ki jim zaupamo, in z njimi spregovorimo o svojem notranjem svetu in samopoškodovanju. Pišemo lahko tudi dnevnik, da se naučimo prepoznavati svoje občutke, misli in situacije, ki v nas sprožajo neugodne občutke. Koristno je, da raziskujemo in vadimo različne sprostitvene tehnike (na primer tehnika čuječega dihanja), ko se počutimo dobro; tako jih bomo lažje uporabili, ko se bomo počutili slabše. Poiščemo lahko strokovno pomoč za razvijanje veščin učinkovitega reševanja problemov in spoprijemanja s čustveno stisko.

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je socialna izključenost?

Epidemija COVID-19 je neenakosti, ki so v družbi na podlagi našega spola, kulture, zdravstvenega stanja, starosti, družbenega razreda, premoženjskega stanja in drugih osebnih okoliščin obstajale že prej, še bolj poglobila. Pomembno je, da se zavedamo, da vsaka kriza predstavlja velik faktor tveganja za povečevanje socialne izključenosti, ki za človeka pomeni življenje v hudi stiski, ki je ustvarjena kot produkt občutenja nemoči, pomanjkanja običajnega družbenega življenja in pomanjkanja materialnih virov. Ker socialna izključenost vodi v odrivanje določenih skupin na družbeno obrobje, brez možnosti uživanja v temeljnih pravicah, je nujno, da kot posamezniki gradimo vključujočo, strpno družbo, ki bo dom vsem, in da kot država z ustreznimi socialnimi politikami in ukrepi tovrstne neenakosti ustrezno naslavljamo in rešujemo.

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je socialna ogroženost?

Socialna varnost se v Sloveniji zagotavlja s številnimi ukrepi na različnih področjih, ki vključujejo zdravstvene, delovnopravne, stanovanjske, izobraževalne in druge vidike. Pomemben del zagotavljanja socialne varnosti je področje socialnega varstva, ki skupinam in posameznikom brez zadostnih sredstev za preživljanje omogoča vrsto storitev in denarnih prejemkov. Ukrepi temeljijo na socialni pravičnosti, solidarnosti in enakih možnostih, z njimi pa se želi omogočiti socialno varnost in socialno vključenost vseh prebivalcev Slovenije.

Epidemija COVID-19 je socialno ogroženost še poglobila – predvsem pri tistih družbenih skupinah, ki so bile marginalizirane že pred tem obdobjem. Za lajšanje posledic epidemije je Vlada sprejela več zakonskih paketov za omilitev posledic epidemije, ki opredeljujejo dodatne možnosti finančne pomoči za socialno ogrožene skupine prebivalstva. Ker je socialna ogroženost strukturni problem, jo je potrebno kot takšno tudi naslavljati. Osebe, ki se z njo spopadajo, se lahko posledično soočajo s težkimi materialnimi in duševnimi stiskami, pri čemer jih velikokrat spremlja tudi družbena stigma. Z namenom zagotavljanja enakih možnosti vsem v državi je pomembno, da sami pripomoremo k izgradnji družbe, v kateri je klic na pomoč namesto s stigmo pospremljen z razumevanjem osebne stiske posameznika ter tudi širšega konteksta strukturne diskriminacije, ki je temeljni razlog za socialno ogroženost posameznih družbenih skupin.

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je strah?

Strah je neprijetno čustvo, ki ga doživljamo, ko zaznamo morebitno bolečino ali (včasih tudi nerealno) nevarnost. Na doživljanje strahu se lahko odzovemo z napetostjo, potenjem, lahko občutimo slabost, beganje misli, nemir ali otrplost. V času epidemije COVID-19, ki predstavlja stanje z veliko neznankami brez jasnega konca, lahko zaznavamo več različnih potencialnih nevarnosti in nesigurnosti kot sicer. Zaradi tega je popolnoma razumljivo, če nas občutek strahu (na primer strah pred boleznijo, smrtjo sebe ali nam bližnjih, izgubo službe, preobremenjenostjo) spremlja pogosteje kot navadno. Ključno pri tem je, da poznamo tehnike premagovanja strahu, ki nam lahko lajšajo preživljanje epidemije COVID-19 in z njo povezanih (ter kakršnihkoli drugih) stisk.

Kako si lahko pomagamo sami?

Sledimo začrtani dnevni rutini. Poskušajmo (v skladu z veljavnimi ukrepi za zajezitev epidemije COVID-19) ohranjati stike z družino in prijatelji. Omejimo čas, ki ga dnevno namenimo prebiranju novic, povezanih z virusom (oziroma drugim dejavnikom, ki v nas vzbujajo strah), pri tem pa koristimo zgolj preverjene vire informacij. Poskušajmo več časa nameniti stvarem, ki nas pomirjajo, so prijetne in koristne, poskrbimo za sproščanje. Če vir in vrsta strahu to dopuščata, se počasi in postopoma izpostavljajmo temu, česar nas je strah. Če postaja strah preveč intenziven, se osredotočimo na počasno in globoko dihanje. Poskusimo o svojem strahu spregovoriti s svojimi bližnjimi in jih prosimo za podporo. 

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je stres?

Zaradi nevarnosti širjenja epidemije COVID-19 in potrebe po sprejemanju ukrepov za njeno zajezitev se nam je vsem spremenila vsakodnevna rutina. To povzroča stres, ki je normalen in pričakovan odziv na zaznano spremembo in je še toliko večji, če preti nevarnost. Stresni odziv je temelj samovarovanja in kaže na pripravo našega telesa na učinkovito ukrepanje. Ko smo v stresu, je naš organizem v stanju splošne napetosti, kar se kaže v neugodnih občutkih, ki jih navadno težko opredelimo. Lahko smo nemirni (drveče misli), nespeči, izgubimo smisel za humor. Postanemo lahko manj dostopni za logične razlage, nestrpni in zahtevni do sebe in drugih. Prav tako lahko situacijo dojemamo kot brezupno in se začnemo predajati črnim scenarijem. Stres se kaže tudi v telesnih znakih kakršni so na primer občutek pritiska v prsnem košu, glavobol, potenje, razbijanje srca. Kljub temu, da je za normalno življenje stres običajen in lahko deluje tudi v pozitivno smer (spodbuda k dejanjem), lahko preveč intenziven stres, ki traja predolgo, vodi v različne zdravstvene težave, zato ga je dobro znati prepoznavati in pravočasno ukrepati.

Kako si lahko pomagamo sami?

Poskušajmo raziskati, kaj točno nam povzroča občutek stresa in opredelimo čustva, ki jih občutimo (na primer strah, jeza, pričakovanje). Podelimo svoja razmišljanja in občutja z bližnjo osebo ali pa jih zapišimo na papir v obliki dnevnika. Bodimo fizično aktivni, pri čemer čim več časa preživimo v naravi. Med delom ali učenjem si jemljimo odmore, v katerih se zazremo v daljavo in naredimo nekaj globokih vdihov in izdihov. Skrbimo za higieno spanja in si s tem zagotovimo, da vsako noč prejmemo dovolj spanca. Prav tako ne pozabimo na zadostno dnevno hidracijo. Redno se lahko poslužujemo tudi tehnik sproščanja.

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj so učne težave?

Ker je v času epidemije COVID-19 povišana prisotnost različnih stisk, kot so povečane napetosti doma in pojav ekonomske stiske, tesnoba, nemotiviranost, pomanjkanje ustrezne opreme in druge težave šolanja na daljavo, se lahko spopadamo tudi z večjim številom učnih težav. Učne težave so sicer vse ovire, ki neugodno vplivajo na našo učno uspešnost. Pogosto se pojavijo kot težave z zapomnitvijo učne snovi, nerazumevanjem snovi in oteženim osredotočanjem na učno delo. Morebiti težko sledimo predavanju učitelja, ne vemo, kako se lotiti učenja, ne zmoremo izpolnjevati domačih nalog, smo manj uspešni na preverjanjih znanja, ali pa smo preprosto preobremenjeni s šolskimi obveznostmi in nam manjka motivacije.

Kako si lahko pomagamo sami?

Učitelja prosimo za ponovno ali dodatno razlago. Za pomoč prosimo prijatelje, sošolce ali družinske člane, pri čemer učno delo še vedno opravljamo sami, drugi nam naj zgolj pomagajo. Veliko vadimo, saj »vaja dela mojstra«. Učenja se lotimo dovolj zgodaj, da se lahko učimo po manjših sklopih in da lahko snov večkrat ponovimo. Učno gradivo si po potrebi uredimo tako, da bo preglednejše. Pri učnem delu odstranimo motilce (mobilne telefone, televizijo). Poskrbimo za pravo mero telesnega udobja; bodimo dovolj naspani, ne prenajedeni ali lačni, naj nas ne zebe in naj nam ne bo pretoplo.

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je kemična zasvojenost?

Pri kemični zasvojenosti ne gre zgolj za telesno odvisnost od določene substance (alkohol, droga, zdravila), temveč predvsem za neprestano, ponavljajoče vedenje, ki ga oseba kljub temu, da se zaveda njegove škodljivosti, ne more opustiti. Zasvojenost ogroža tako naše duševno kot tudi telesno zdravje in na dolgi rok znižuje občuteno zadovoljstvo z življenjem. Naše telo razvije toleranco na substanco, zaradi česar moramo postopoma višati njen vnos. Splošni znaki odvisnosti so pomanjkanje nadzora oziroma nezmožnost vzdržati se določene substance, opuščanje vsakodnevnih obveznosti in ignoriranje medosebnih odnosov. Odvisnost vodi v hude emocionalne težave, težave na medosebnem in kariernem področju. Z njo se težko spoprimemo sami, zato si je pomembno zagotoviti podporno okolje.

Kako si lahko pomagamo sami?

Poskušajmo si priznati, da imamo težave z odvisnostjo in naredimo načrt za spoprijemanje z njo. Spregovorimo o svojih težavah z bližnjimi in jih vprašajmo za pomoč. Poskušajmo vzpostaviti čim bolj zdrav življenjski slog in dnevno rutino. Ob tem pa je izredno pomembno, da raziščemo različne oblike pomoči in institucije, ki nam lahko nudijo pomoč pri spoprijemanju z zasvojenostjo. Obrnemo se lahko tudi na svojega osebnega zdravnika.

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je nekemična, vedenjska zasvojenost?

Pri nekemični (vedenjski) zasvojenosti govorimo o odvisnosti od določenega vedenja. Naše vedenje na določenem področju torej postane ponavljajoče in nekontrolirano ter negativno vpliva na naše blagostanje. Določena aktivnost postane za nas osrednjega pomena in tudi, ko je ne izvajamo, razmišljamo o njej. Če je ne moremo izvesti, se pokažejo neugodni čustveni in telesni znaki. Poznamo več vrst nekemičnih zasvojenosti. Lahko gre za zasvojenost s hrano (prenajedanje/stradanje), seksualnostjo (na primer s pornografijo), tehnologijo ali igrami na srečo. V ta sklop sodijo tudi družbeno sprejemljive zasvojenosti kot so zasvojenost s športom ali nakupovanjem. Odvisnost vodi v hude emocionalne težave, težave na medosebnem in kariernem področju. Z njo se težko spoprimemo sami, zato si je pomembno zagotoviti podporno okolje. Kljub temu, da je epidemija COVID-19 velik del našega druženja, šolanja in dela prenesla na splet, moramo paziti, da tehnologije ne pričnemo nekontrolirano izrabljati.

Kako si lahko pomagamo sami?

Poskušajmo si priznati, da imamo težave z odvisnostjo in naredimo načrt za spoprijemanje z njo. Spregovorimo o svojih težavah z bližnjimi in jih vprašajmo za pomoč. Poskušajmo vzpostaviti čim bolj zdrav življenjski slog in dnevno rutino. Ob tem pa je izredno pomembno, da raziščemo različne oblike pomoči in institucije, ki nam lahko nudijo pomoč pri spoprijemanju z zasvojenostjo. Obrnemo se lahko tudi na svojega osebnega zdravnika. 

Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

Kaj je žalovanje?

Žalovanje je proces, s katerim se v svojem življenju srečamo vsi, kadar izgubimo osebo, ki nam je draga. Pri žalovanju gre za čustven in fizičen odziv na občutke, ki jih sprožata globoka žalost ter praznina ob izgubi. V času epidemije, ko je stik z našimi dragami onemogočen, ko se je težje posloviti od obolelega v bolnišnici ali domovih za starejše in ko tudi pogrebi potekajo v drugačnih razmerah, lahko žalovanje postane še težje. Poznamo štiri glavne faze žalovanja, ki pa se glede na življenjsko situacijo, v kateri izgubo doživljamo, še dodatno spreminjajo: šok (zanikanje), reakcija (jeza, iskanje), predelava travme in izgradnja novih (pozitivnih) orientacij. Posebno pozorni moramo biti, če se z izgubo srečamo v mladih letih – takrat je toliko pomembneje, da proces žalovanja ustrezno predelamo, saj je to ključno za naše nadaljnje življenje.

Kako si lahko pomagamo sami?

Za ustrezno predelavo izgube je pomembno, da se izogibamo bežanju od bolečine, ki jo čutimo. Namesto tega si jo poskušajmo priznati in jo sprejeti. Do sebe in svojih občutkov bodimo sočutni. Poskušajmo se spominjati lepih trenutkov, ki smo jih preživeli s preminulo osebo. Poskrbimo za dovolj spanca in telesno aktivnost. Izogibajmo se uporabe poživil (kofeina, nikotina, alkohola). Za lažje razumevanje, pojasnitev in predvidevanje procesa žalovanja ga raziščimo z informacijami, ki so nam dostopne v knjigah in na spletu. Dovolimo si občutiti občutke izgube tako dolgo, kot to potrebujemo. Za podporo se obrnimo na druge bližnje osebe.

 Kam po pomoč?

Celoten seznam virov za pomoč v stiski se nahaja tukaj.

ZMOTE IN MITI O NASILJU IN STISKAH

Kliknite in preberite

V večini primerov je žrtev za nasilje kriva sama, saj je nasilna ravnanja verjetno spodbudila z »izzivanjem«.
Nasilje se pojavlja le med neizobraženimi, revnimi in samo v določenih (etničnih, narodnostnih) manjšinah. Poleg tega pa lahko povzročitelje_ice nasilja prepoznamo že na prvi pogled, saj nikoli niso prijetni_e in karizmatični_e.
Dom vsem pomeni varno zatočišče.
Dandanes je nasilje v družini redek pojav. Dogajalo se je v preteklosti, ko so bili ljudje nasilnejši in so moški pojmovali ženske kot svojo lastnino.
Mož ne more posiliti svoje žene.
Če bi bilo zelo hudo, bi se žrtev iz nasilnega okolja umaknila takoj.
Za duševnimi stiskami trpijo samo ženske.
Človek z duševno stisko je šibek in si je sam kriv.
Ljudje z duševnimi stiskami so redki.
Ni mi pomoči, situacija je brezupna.
Ne potrebujem tuje pomoči, pomagam si lahko sam_a.
Če doživljam stisko, imam gotovo duševno motnjo zaradi katere bom hospitaliziran_a.
Close

Kaj je stiska?

Stiska je neugodno čustveno stanje, ki se pojavi zaradi stresnih ali celo ogrožajočih okoliščin. Pri tem običajno zaznavamo, da se s temi okoliščinami ne zmoremo (dovolj) učinkovito spoprijeti. Srečamo se z neprijetnimi občutki, ki nas obremenjujejo. Običajno gre za doživljanje močnega strahu, občutka nesrečnosti, potrtosti, osamljenosti, občutka nemoči, tesnobe oziroma anksioznosti, depresivnosti, razdražljivosti, agresivnosti ali zmanjšane motiviranosti. Obenem se lahko pojavijo tudi težave z osredotočanjem, odmikanje od družbe, pa tudi telesni znaki, na primer nespečnost, težave z apetitom, glavoboli, utrujenost ali kronične bolečine. Pomembno je, da teh občutij ne potlačujete, zanikate ali odrivate, ampak da svojo stisko razbremenjujete in rešujete. Naš namen je, da vam pri tem čim bolj pomagamo.

Close

STISKE IN EPIDEMIJA COVID-19

Epidemija COVID-19 za vse nas predstavlja nepredvidljivo in težko obdobje, v katerem živimo v okviru omejenih socialnih stikov, omejenega gibanja, oteženega opravljanja obveznosti, v strahu pred negotovo prihodnostjo ali celo v obdobju izgube zaposlitve oziroma oteženega iskanje nove.  Vseh omejitev in posledic epidemije pa ne doživljamo vsi enako, saj v epidemijo nismo vstopili v enakem izhodiščnem položaju, kar še posebno velja za populacijo mladostnikov in žrtev nasilja.

Žrtve nasilja so epidemijo preživele v (zapovedanem) zaprtju s povzročitelji nasilja in z oteženimi načini iskanja pomoči. Tako nas ne more presenetiti zaskrbljujoč porast pojavnosti nasilja, ki so ga zaznali po vsem svetu, Slovenija pri tem ni bila izjema – Policija je poročala, da se je (v primerjavi z letom 2019) v letu 2020  število prijav nasilja v družini povišalo za 20 %. Prav tako beleži 56 % več ubojev, 33 % več umorov in 20 % več groženj. Pri tem nevladne organizacije poročajo o še večjem porastu števila stisk, povezanih z nasiljem, saj so med drugim zaznale kar 50 % povečanje klicev s strani žrtev nasilja.  

Epidemija pa je na poseben način prizadela tudi populacijo mladih, ki je v obdobju izgrajevanja osebne identitete in večjih življenjskih prelomnic postavljena v stanje oteženega izobraževanja, raziskovanja možnosti in spletanja medosebnih vezi. Posledično med mladimi opažamo več apatičnosti, nemotiviranosti in obremenjenosti, pa tudi več strahu, tesnobe, depresivnosti in drugih neprijetnih občutij.

Close

KDAJ IN KAM PO STROKOVNO POMOČ?

Strokovno pomoč je priporočljivo poiskati zlasti:

  • kadar vam aktivnosti, s katerimi si lahko pomagate sami, ne pomagajo,
  • kadar stiska močno omejuje vaše vsakdanje življenje ter ovira opravljanje običajnih aktivnosti,
  • kadar je stiska prisotna dalj časa (npr. več kot dva tedna) in se ne izboljšuje,
  • kadar se čutite ogrožene,
  • kadar se pojavijo misli na samomor.

V skladu s stisko, ki jo doživljate, se lahko po pomoč obrnete na pristojne institucije. Če je stiska zelo huda, vam svetujemo,  da se obrnete na dežurno zdravstveno službo ali nujno reševalno pomoč (številka 112). Če čutite, da vas nekdo ogroža, kontaktirajte policijo (številka 113).

Seznam virov pomoči si lahko ogledate tukaj.

Close
Krivda za nasilje je vedno na strani povzročitelja_ice nasilja in nikakor na strani žrtve. Nihče si ne zasluži nasilja in nihče ga s svojimi dejanji nikakor ne izziva. S tem, ko se izpostavlja takšno ali drugačno vedenje žrtve, se odgovornost za nasilna ravnanja (implicitno ali eksplicitno) prenaša nanjo. Dejstvo pa je, da ima oseba na drugi strani vedno možnost odreagirati drugače kot z nasiljem.
Close

Nasilje se pojavlja v vseh narodnih, ekonomskih, družbenih, starostnih, religijskih družbenih skupinah in ne glede na spolno usmerjenost ter politično prepričanje. Res pa je, da lahko imajo nekatere od teh družbenih skupin boljše (materialne, ekonomske, socialne) možnosti za umik iz nasilnega okolja. Povzročitelje_ice nasilja ravno zato, ker se nasilje pojavlja v vseh družbenih skupinah, (pogosto) težko prepoznamo na prvi pogled, saj so pogosto v javnosti prijazni_e, vljudni_e, večino časa nasmejani_e ter karizmatični_e.

Close
Družino pogosto idealiziramo kot kraj, kamor se posameznik_ica umakne pred nevarnostjo in najde razumevanje ter ljubezen. Dejstvo pa je, da družina ni vedno najvarnejši prostor za posameznike_ice.  Kvečjemu je – glede na številne raziskave – pogosto najnevarnejši prostor zanje. Največ nasilja se namreč pojavlja med štirimi stenami v domačem okolju.
Close
Nasilje v družini je še vedno zelo pogost pojav. Ravno zato, ker imamo ponotranjena prepričanja, da je nasilje »zasebni« in ne družbeni problem, ga pogosto ne prijavljamo policiji ali centru za socialno delo.  Se pa o nasilju v javnosti govori več, kot se je v preteklosti.
Close
Če oseba ne privoli v spolni odnos, je – ne glede na njun odnos oziroma zakonski stan – posiljena.
Close
Žrtvi je lahko zelo hudo, vendar v nasilnem odnosu vztraja zaradi različnih razlogov (strah, sram, ekonomska odvisnost, slaba socialna mreža, grožnje s strani povzročitelja_ice nasilja, odvzem otrok in podobno). Poleg tega pa je odhod iz nasilnega okolja po navadi zelo stresen in čustveno naporen proces, pri katerem veliko vlogo igra tudi okolica. Žrtvam nasilja moramo s svojimi reakcijami sporočati, da jim verjamemo ter da smo jim pripravljeni pomagati in jih zaščititi, storilce nasilje pa moramo ustrezno sankcionirati, s čimer dajemo jasno sporočilo, da je nasilje nesprejemljivo.
Close
V resnici duševna stiska ne izbira, kar pomeni, da jo lahko doživljamo vsi. Določene vrste stisk se sicer nekoliko pogosteje pojavljajo pri določeni skupini populacije, prav tako pa lahko stisko navzven izkazujemo zelo različno, vendar to ne pomeni, da je nanjo kdorkoli imun. Prav tako na posameznikovo delovanje v času stiske pomembno vplivajo družbene norme, zaradi katerih moški svoje stiske pogosteje zadržujejo v notranjosti, vendar to nikakor ne pomeni, da stisk ne doživljajo ali da so te lažje.
Close
Duševna stiska ni prostovoljna izbira. Je trenutno stanje, v katerem smo se znašli zaradi zahtevnih ali težkih okoliščin in različnih, prepletenih dejavnikov. Včasih nam uspe priti do rešitve hitro in učinkovito, spet drugič pa je za to potrebnega nekaj več časa in podpore,  kar lahko našo stisko (ob želji po hitrem izboljšanju stanja) še poveča. Ob doživljanju duševne stiske lahko potencialno občutimo več neprijetnih čustev, smo manj motivirani in zagnani, vendar je to odraz trenutne situacije ter okoliščin in ne odraz naših trajnih karakteristik.
Close
Vsak od nas se kdaj znajde v težki ali krizni situaciji, zaradi katere doživlja takšno ali drugačno duševno stisko. Razlika je zgolj v tem, da se lahko včasih kakšna situacija razreši hitreje ali lažje in zato tudi stiska ne eskalira, ali pa oseba v svoji notranjosti zadržuje stisko, zaradi česar daje navzven vtis, da je vse v najlepšem redu. Zavedati se moramo namreč, da kljub temu, da nekateri ljudje še vedno ne govorijo o svojih doživljanjih in stiskah, to nikakor ne pomeni, da slednje niso prisotne.
Close
Nobena situacija ni brezupna, četudi je morda na prvi pogled tako videti. Vedno obstaja pot do rešitve – včasih je le nekoliko težja ali manj jasna. Zato lahko zelo koristi, če v soočanje s stisko vključimo druge, bližnje osebe ali strokovnjake – predstavljajo nam lahko podporo, pomagajo nam pri raziskovanju rešitev, včasih pa se rešitev utrne že, če nekomu svoje težave zgolj na glas ubesedimo. Vsekakor velja, da vsaka situacija prej ali slej mine, zato ne smemo obupati. Vztrajajmo in si zagotovimo ustrezno podporo in pomoč.
Close
Pri soočanju s stiskami si lahko do določene mere res pomagamo sami. V Zbirki stisk smo zato tudi za vsako stisko pripravili nekaj nasvetov za samopomoč. Včasih pa je stiska tako intenzivna ali vztrajna, da se lahko z njo veliko lažje soočamo, če nam pri tem pomagajo drugi, ki imajo potrebna strokovna znanja in izkušnje. Prav tako pa lahko velik občutek olajšanja prinese že samo pogovor in deljenje stiske z drugimi. Zato resnično ni potrebno, da s stisko ostanete sami.
Close

Duševna stiska je mentalno stanje neugodja in je običajno kratkotrajnejša. Duševna motnja pa je diagnoza skupka intenzivnih mentalnih znakov/simptomov, ki bolj dolgoročno in močno otežujejo zdravo funkcioniranje osebe. Duševno motnjo pogosto spremlja duševna stiska, vendar duševna stiska sama po sebi še ne pomeni duševne motnje. Prav tako to nikakor ne pomeni, da bo oseba takoj ali nujno napotena na obravnavo k psihiatru, saj obstaja veliko drugih kanalov in stopenj pomoči, ki jih lahko predhodno preizkusimo.